Njuna naloga je bila predvsem snemanje dogodkov in intervjujev, imeli pa sta tudi poseben izziv – ujeti spontane, zabavne trenutke ustvarjalcev letošnjega Festivala mladih kultur Kunigunda. Da jima je to odlično uspelo, smo se prepričali na premieri njunega »team« videa »Sestavljalci src«, ki sta ga posneli in zmontirali s pomočjo Luke Štefulja.

Z njima sem se pogovarjala na hladen zimski dan, ko je poletje že zdavnaj odšlo, je pa ostal spomin na vroče sonce, dolge brezskrbne dni, pestre večere in seveda, na Kunigundo.

Seveda me je najprej zanimalo kakšna so bila pričakovanja in če jih je najalternativnejši teden v letu uspel uresničiti? Obe sta pritrdili, da sta dobili točno to, kar sta pričakovali in kar je festival obljubljal – divje plešočega, nežno pojočega, ekscentričnega, kričečega, stihokleparskega kulturnega kameleona.

Skozi cel teden sta spoznali veliko novih obrazov. Pravita, da so bili obiskovalci zelo odprti, polni pozitivne energije, da so ju sprejeli odprtih rok. Z nekaterimi sta stkali posebne vezi že prej, tudi z njimi sta skozi festival doživeli veliko novega in lepega.

Ana sicer meni, da ljudje še niso pripravljeni na vse, kar Kunigunda nudi, je pa zelo dobro, da je, da obstaja. Tako festival, kot tudi MC Velenje imata po njenem mnenju še veliko prostora za razvoj, za rast. Prepričana je, da bosta s časom sestavila še veliko src.

Pa dogodek, ki se ju je najbolj dotaknil? Gemma kot iz topa izstreli, da je to bil koncert v Hudi luknji. Navdušil jo je ambient in odnos nastopajočih, Brencl bande, do občinstva, njihova energija, predanost, osebni stik. Čeprav ni razumela skoraj ničesar, je Ana izpostavila predstavo »Tik pred revolucijo: kako sem postal terorist«; »I couldn’t understand the words but it was very powerful.« Na koncu ju vprašam, kaj jima bo najbolj ostalo v spominu, v srcu, ki smo ga letos sestavljali skupaj, tudi čez leta, ko bosta doma, v Španiji, na Portugalskem ali pa kje čisto drugje. »our KUNIGUNNNDAAAAA scream«, se smeji Gemma in doda »I think this was a great opportunity for learning new skills that I won’t be able to learn in any other place«, Ana pa »Probably all the »non working« moments. Sharing moments with people.« No, pa saj, niso trenutki tisto, kar ostane vsem?