Velenje, 3. 9.

INFO KUNIGUNDA: Intervju – The Stroj

Od žive sile v futuristično glasbo

Zadnje dejanje 20. festivala mladih kultur Kunigunda je bil koncert The Stroj, ABOP in Elektro Guzzi pred Muzejem premogovništva v Velenju. Kljub deževnemu vremenu se je na koncertu skupin, ki (vsaka na svoj način) združujejo elektroniko in akustiko, nabralo lepo število Velenjčanov, ki so prvič ne-najstniško Kunigundo odslovili z bučnim aplavzom.

Vrhunec večera je vsekakor bil povratek The Stroj na srčni oder. Po nastopu, na katerem so tudi sami praznovali svojo 20-letnico, smo o inštrumentih in koncertnih lokacijah poklepetali z ustanoviteljem Primožem Oberžanom.

Kako bi opredelili vašo glasbo? 

Imeli smo par faz, začeli smo zelo bazično. Tolkala, živa sila, brez elektronike, elektrike, takrat smo imeli fazo urbanega plemena. Zadnja leta pa vidim neko retro – futuristično glasbo. Kombiniramo od sodobnih stvari kot so računalnik, elektronika in podobno, zraven igramo na železne inštrumentarje, sode. Imamo še efektor, to je tisti moj pisalni stroj v obliki mehanske igrače. Skušamo zvočno nekako širok slovar zvokov si sestavit, s katerim operiramo. 

 

Poleg tega, da vašo glasbo poslušamo, jo lahko zadnih nekaj let tudi  gledamo (Kymatika). Kako je to mogoče?  

Kymatika je ena lepa zgodba. Deluje preprosto, a zelo fanscinantno. Katerokoli glasbo se da viziualizirati, če vzameš zvočnik in moko. Moko streseš na zvočnik, ga daš na glas in mehanske vibracije naredijo zelo zanimive stvari s snovmi v prahu in z tekočinami. Tudi z živim srebrom smo že vizualizirali enega izmed komadov. To je zgodba, ki že nekaj časa poteka, delno pri The Stroju in delno pri vzporednih projektih, ki jih delam s kiparjem Boštjanom Drinovcem.

Večina glasbenikov se za nakup novih glasbil odpravi v glasbeno trgovino, kako pa to izgleda pri vas?  

Pri nas je to že ustvarjalni proces. Le ta se začne z izdelavo inštrumentov. Na ta način si bodisi poiščeš, kakšeno preprosto tolkalo-sode, greš na odpad in si poiščeš svoj zvok. Določene zvoke pa ustvarimo sami. Inštrumete, ki so malo bolj kompleksni jih moramo sami sestaviti skupaj. Besede v našem zvočnem slovarju, ki sem ga prej omenil so v bistvu ti zvoki, ki jih ustvarimo z inštrumenti, ki jih najdemo ali izdelamo.  

Kako obvladujete inštrumente? 

Obvladujemo in izdelujemo jih z žuljavimi rokami. Vseeno imamo pa več žuljev takrat ko igramo, kot takrat, ko šraufamo.  

 

Znani ste tudi po tem, da nastopate po drugačnih/zanimivih lokacijah. Katera je tista, ki vam je najbolj ostala v spominu? 

Verjetno bi ti vsak iz ekipe odgovoril drugače. Bili smo že na ladji, v rudniku, na predelani troli (avtobus), na odpadih. Tudi to je del igre, ki je pri našem ustvarjanju pomemben. Glasba je samosvoja, način izvajanja je samosvoj. Zelo radi nastopamo na neobičajnih prizoriščih in zelo radi publiko povabimo nekam, kjer še prej ni bila in ji tam priredimo koncert. To pa se ne zgodi pogosto, saj so te stvari zelo zahtevne. Na ustaljenih prizoiščih je vsa infrastruktura varna, za varnost je poskrbljeno, za sanitarije itd. Kadar pa delamo v posebnih okoliščinah je vse precej bolj zahtevno organizirati. Naprimer kamnolom v Laškem mi je ostal v spominu, kjer smo delali koncert že skoraj 20 let nazaj. Imeli smo željo igrati tu v jami, ampak smo zaradi komplikacij morali zadevo premakniti ven. Če se le da, z največjim veseljem nastopamo na nenavadnih lokacijah, pa čeprav je s tem več dela.  

Ali  je težko ustvarjati sporočilnost z glasbo, ki je pretežno osredotočena na tolkala? 

Ne, ni težko. Prideš na oder in narediš svoje. Če si prepričljiv je sporočilo posredovano, če pa nisi prepričljiv pa ni. Mi smo precej abstraktni, naši komadi so inštrumentalni, med samim nastopom smo bolj redkobesedni, tako da sporočilo pravzaprav celoten dogodek.  

Kaj mi najbolj pospeši srčni utrip? Muska.

Primož Oberžan, The Stroj