Kakšno je sporočilo vašega intermedijskega projekta »Mycophone_unison«, ki je nastal v sodelovanju z Anilom Podgovrnikom? 

S: Da v bistvu vsi plavamo v neki mikrobiomski župi, mi smo vsi del nje, kakorkoli se obrnemo, si delimo te neke bakterije in glive in arheje, ki živijo okoli nas in na nas.  

Je težko tovrstno umetnost približati ljudem, ki se na te stvari ne spoznajo? 

S: Mislim, da ne. Si pa moraš vzeti čas, da premisliš, kako bi to posredoval, preprosto povedal in to se da, Ni tako zakomplicirano. 

V zadnjih letih se dosti omenja ženske v znanosti. Je ta svet še vedno moški, kako se vi počutite v njem, Saša? 

S: Vsekakor je to moški svet, ampak se odpirajo nove možnosti in gibanja, ki na to opozarjajo. Ampak še vedno so  neke pradavne korenine, s katerimi se je treba ukvarjati in diskutirati. 

M: Jaz delam v podjetju, kjer je veliko ženskih znanstvenic, vsaj pri nas smo relativno dobro zbalansirani. Pa mislim, da so ženske znanstvenice bolj pridne od moških (smeh). Mi se še lahko »šlepamo« na moško tradicijo pa kot vidim, se morajo ženske bistveno več dokazovati. Tako da so veliko bolj pridne, kar je dobro za znanost, ni pa dobro za ženske. Ampak mislim, da se stanje precej izboljšuje. Skozi zgodovino je bilo veliko znanstvenic, ampak niso veliko publicirale, ker so moški pokradli rezultate, kot recimo glede DNA odkritja, Zdaj so ženske že na položajih, ki so pomembni, vedno več jih je in moje mnenje je, da kdor boljše dela, naj gre naprej. 

Je mladim zanimiva ta veja umetnosti? 

S: Kar imam jaz izkušenj, vodim tudi delavnice,  delala sem tudi v platformi ČIPke, ki se ukvarja prav s tem, ženskami v znanosti in umetnosti,  jih izredno to zanima. To splošno znanje je bolj globoko sedaj v družbi in se radi igramo z njim. Ti projekti so prav to igranje z znanjem, kako s tem znanjem narediti neke nove pomene, neke nove družbene konstrukte, ki bi bili mogoče malo drugačni od realnosti v kateri smo. Mogoče malo boljši. Tako da ja, jih blazno, blazno zanima. Blazno radi se tudi vključijo v to. V vsaki delavnici, ko nekomu zažari neka lučka, ko »spajtla« neko vezje, to je tako veselje (smeh). Je dosti potenciala. 

Kaj vaju sicer zanima, kaj vama je navdih v življenju, kaj vama je pomembno? 

M: Predvsem narava in svoboda.  

S: Pa mir. 

Bistvo Kunigunde ostaja srce. Kaj pa vama najbolj pospeši srčni utrip? 

To je preprosto (smeh) stvar je taka – če bi mi imeli budget, bi lahko pripeljali kaj konkretnega. Pri svetovno znanih artistih govorimo o tisočih evrih, ne o stotih, kot v tem primeru. Načeloma iščem preko svojih vez, ki jih poznam že od prej, kar se mi zdi primerno in ne preveč težko za razumet, da lahko tudi povprečni obiskovalec razume koncept samega projekta. Delal pa sem tudi na MFRU (Mednarodni festival računalniških umetnosti) v Mariboru 10 let, s tem sem dobil izkušnje, kaj intermedija pomeni.

Intermedijske vsebine so del Kunigunde že nekaj časa. Kakšen je odziv?

Prejšna leta je bil odziv zelo pozitiven, recimo projekt Sinergija, testiranje dvojnih možganov, če razmišljajo isto, to se mi je zdelo super.

Kako pa ti osebno gledaš na intermedijo, jo uvrščaš pod neko klasično umetnost?

Ne, to je vzporedni »stream«. Obstaja klasična umetnost, kiparstvo in te stvari, tu nekaj strašno novega ni za odkriti. To pa je neka veja, ki ima možnost raziskovati področja, ki še niso raziskana. Pa tudi tu se stvari že ponavljajo, ker do neke točke gre, potem pa ne gre več dalje.

Kunigundino bistvo ostaja srce. Kaj pa tebi najbolj pospeši srčni utrip?