VELENJE, 01. 08. 2017

INFO KUNIGUNDA: Nina Cvirn in Pekarna

“Na Kunigundi smo vsi velika družina”

Nina Cvirn, večkratna vodja art področja na Kunigundi, profesorica likovne umetnosti, soustanoviteljica kulturno umetniškega društva Koncentrat in še veliko več, nas je prijazno sprejela na svojem delovnem mestu, v Galeriji Velenje. Kot soavtorica je v zadnjem času sodelovala pri dveh uspešnih in odmevnih projektih:  kulturno – izobraževalni postavitvi »Filmska industrija« ter »Vesoljski akademiji« v sklopu Pikinega festivala.

Art področje predaja mlajši generaciji, sama pa ostaja aktivna zunanja sodelavka. Med drugim nam je zaupala kako je doživljala festival, česa jo je naučil, česa se je znebila in kaj pridobila, izvedeli pa smo tudi veliko o vsem ljubi, mistični, edinstveni Pekarni. Je naključje, da tudi Pekarna letos maha v slovo?

Za teboj je že kar nekaj let izvajanja Fesivala mladih kultur Kunigunda. Kaj vse se je spremenilo od tvoje prve do danes?

H Kunigundi sem kot nova vodja art področja pristopila leta 2012, ko je Velenje bilo Evropska prestolnica kulture. Prav tako se je v tem letu pričela zgodba Stare pekarne. Takrat je bilo na voljo veliko sredstev s katerimi smo lahko ustvarjali na različnih področjih. Kot posledica je nastala ideja o kulturno-umetniškem centru. Nikoli ne bom pozabila izkušnje, ki mi jo je podarila Stara pekarna. Pri prenovi le-te je sodelovalo dvanajst umetnikov iz celotne Slovenije, ki smo prostovoljno čistili, renovirali in preurejali stare, zanemarjene prostore stavbe. Neprecenljiv občutek je, ko se zaveš, da bodo na tem kraju nekoč ustvarjali mladi in delili svoja mnenja ter si širili obzorje. Kunigunda je bila zame stopnja višje, kar mi je poprej ponudil Mladinski center z galerijo. Ponudila mi je široko paleto poznanstev, izkušenj, druženja in ogromno organizacijskih veščin.

Zadnji festival je bil zame zagotovo nekaj posebnega. Na vsaki točki se ti zdi, da se vse počasi bliža h koncu. Vsako leto sem si prizadevala nadgradnjo projektov, zato sem samo sebe postavljala pred izzive. Moj namen, da bi Velenju pokazala vse, kar se da pokazati skozi umetnost, je bil dosežen. Kot veliki zadnji projekt na Kunigundi sem si zastavila Pekarno, v nekoliko spremenjeni obliki. Na svoji poslednji Kunigundi sem uresničila še svoj zadnji cilj, saj sem si vsa ta leta želela ustvariti nekaj drugačnega. K nam sem povabila mednarodno osebo, ki je ustvarjala na podlagi vseh pridobljenih informacij o Velenju. Francisco je letos tako dva tedna ustvarjal v Pekarni ter iz starega kartona uprizoril inštalacijo rudnika v Velenju. Umetnost je, ko umetnik od drugod ustvarja tuje mesto skozi svoje oči.

Kakšno popotnico za v svet ti je podala Kunigunda?

Kunigunda ti podari svobodo tako pri ustvarjanju, kot pri organizaciji. Realizira še tako neverjetne in »nelegalne« ideje, ki ne spadajo v tradicionalne okvirje umetnosti. Kunigunda sprejme vse projekte in si iz njih upa narediti nekaj, kar sicer (ne) spada v klasične galerijske prostore. Hvaležna sem, da sem lahko bila del te velike zgodbe, saj je bila to zame zelo velika odskočna deska, tako na področju organizacije kot na področju osebnostne rasti. Moram priznati, da sem se čez vsa ta leta znebila veliko nepotrebnih »okvirjev«.

Kje je po tvojem mnenju v vseh teh letih Kunigunda najbolj šokirala in podirala meje?

Zagotovo nikoli ne bom pozabila Gej poroke, ki je bila po mojem mnenju ena boljših projektov na vseh festivalih doslej. Nepozaben Coffee shop, kjer smo pritegnili veliko medijske pozornosti in dajali »klofute« na temo uporabe konoplje v raznovrstne namene, projekt Diskusije.com na temo portala velenje.com, kjer smo prav tako razburkali ozračje sredi Velenja.

Tvoj čas na festivalu kot vodja art področja se je iztekel. Ostajajo samo še spomini. S kakšno mislijo odhajaš?

Kunigunda je velika družina. Ne samo, da se vsi, ki smo del te velike zgodbe povezujemo v organizaciji, ampak smo si blizu tudi v medsebojnih odnosih. Zelo cenim to, da se mnenja v timu upoštevajo in sprejemajo. Kunigunda nikoli ni imela veliko razpoložljivih financ, vendar smo iz tistega kar smo imeli vedno naredili najboljše. Zame je bilo užitek ustvarjati v tako toplem okolju, polnem enako mislečih ljudi. Umetnost v končni fazi ponuja toliko različnih spektrov povezovanja z različnimi strokami, zato sem mišljenja, da je omejevanje resnično odveč. Mislim, da je festival potrebno začutiti v srcu. Vse drugo pride kot pozitivna posledica.

PEKARNA

Stara, razpadajoča stavba. Vsaj tako je bilo videti. Kaj ste hoteli doseči iz nje in kakšna je bila njena ideja?

Ideja Stare pekarne je bila ustvariti kulturno-umetniški center za mlade. Vsem umetnikom, ki si želijo ustvarjati v lokalnem okolju pa tudi širše ponuditi ateljejev, predavalnice, prostore za ustvarjanje, razstavljanje, umetniško knjižnico…

Naša velika želja je bila, da bi povabili tudi umetnike iz drugih držav, da bi ustvarjali v našem lokalnem okolju in tako spoznavali našo kulturo in mesto. Pekarna je odličen nekdanji industrijski prostor, ki  nudi popolno okolje za ustvarjanje. Nudi tako rekoč brezmejni prostor, saj ni podoben galerijskim prostorom kot smo jih vajeni. Velikokrat se mi je zgodilo, da je bil umetnik, ki je gostoval pri nas šokiran, presenečen, srečen in prestrašen hkrati, saj ni vedel kje bi začel. V tem prostoru je resnično dovoljeno vse. Mislim, da so se ravno zaradi tega umetniki radi vračali in kdaj za manj financ prišli nazaj in spoznavali naše mesto.

Koliko je minilo od prve ideje o prenovi prostorov do realizacije?

Vse je potekalo zelo hitro v letu 2012. Že od nekdaj je bila želja po nekem večjem in drugačnem ustvarjalnem prostoru v Velenju. Pobudo za prenovo in preureditev stare pekarne v Starem Velenju je podal Elvis Halilovič. Sama sem v letu 2012 prvo leto začela kot vodja art področja na festivalu in posredovala idejo kul- um. centra za lokalne in tuje umetnike ,ki je klila v naših glavah že kar nekaj časa. Vse pohvale v prvi vrsti Festivalu mladih kultur Kunigunda, kot tudi občini, ki je predlog zelo hitro sprejela in nam dala zeleno luč za kasnejše ustvarjanje.

Prostor Stare pekarne je bil popolnoma zanemarjen, neurejen in zapuščen. Želja je bila, da se prostori v prvi fazi počistijo in pospravijo tako, da bo objekt varen za uporabo. Pri čistilni akciji je sodelovalo dvanajst umetnikov iz celotne Slovenije, ki smo prostovoljno opravljali vsa potreba dela. V nadaljevanju pa smo po sanaciji pripravili otvoritveno razstavo na temo hrane (kruh), ki je simbolizirala stavbo samo. Z razstavo smo opozorili na preveliko potrošništvo in na nek način zagovarjali, da smo stavbo, ki je nekoč samevala, preuredili v pekarno idej. Zelo pohvalno se mi zdi, da je interes za prenovo tovrstnega kulturno-umetniškega centra pokazalo veliko umetnikov ne samo z lokalnega področja, pač pa tudi širše. Bil je res fantastičen timski duh, ki ga v kulturi včasih kar malo manjka, pokazal pa se je kot zelo lepa popotnica spominov, ki ostajajo še danes, verjamem da v vsakem izmed nas, ki smo to zgodbo doživeli.

V pekarni so se odvijali različni dogodki vseh umetniških in kulturnih razsežnost. Kateri so bili tisti, ki jih po tvojem mnenju nikoli ne bo moč pozabiti?

Zagotovo je bila ena glavnih razstava Matevža Časa. To je bila zame ena boljših, čeprav bolečih razstav, kar se jih je zgodilo na Kunigundi. To se mi zdi lep pokazatelj, kako smo odraščali skupaj z njo. Nekateri pridejo, drugi odidejo. In krog se spet sklene. Matevževa razstava je bila zelo osebna in je imela zelo velik pomen tako za Kunigundo, kot za vsakega izmed nas, ki smo ga poznali. Matevž je pred svojo smrtjo podal idejo o 3D napisu na fasado pekarne, ki smo ga skupaj z njegovo razstavo takrat tudi realizirali.

Vsekakor pa ne bom pozabila lanske Kunigunde, ko je pri nas ustvarjal Francisco Tomsich. Z njim se je pekarna povzpela še na stopničko višje, saj je umetnik iz tuje države lahko ustvarjal v Velenju in s svojo umetnostjo pokazal videnje mesta skozi svoje oči. Dva tedna je živel z nami in nam s svojo odprtostjo dajal vpogled v njegov ustvarjalni svet. Zelo sem ponosna, da se je moj mandat zaključil v tako lepem slogu.

Bila si ena izmed prvih, ki so dali pobudo za ureditev prostorov Stare pekarne.

Zelo sem ponosna na njo. Razvijala se je skupaj z mano. Tudi pekarna gre naprej. Z veseljem gledam, kako raste skupaj z mladimi in vsemi meščani. V veliko veselje mi je, da sta se v njej zgodila dva zelo obiskana dogodka, Escape room in Horror house, za katerima je stala zelo premišljena in dobra organizacija. Vedno več ljudi pozna pekarno in je postalo nekako samoumevno, da ga uporabljamo v namen kulturno-umetniškim vsebinam. Pekarna daje možnost vsem. Obiskovalcem je dala vedeti, da ni umetnost samo tisto, ki je za štirimi stenami ampak je lahko umetnost tudi ulična ali pa je del zapuščene industrijske stavbe.

NOVA STOPALA V NININIH ČEVLJIH

Urša Verdev je pet let nazaj svojo Kunikariero začela tam, kjer so začeli mnogi dolgoletni ustvarjalci – v čistilni ekipi. Pravi, da je bila to odlična izkušnja in da je veselemu vzdušju vsako leto bistveno pripomogla super ekipa. Na devetnajsti Kunigundi jo je za svojo desno roko izbrala Nina Cvirn, to leto pa Urša opisuje kot zelo poučno. Z znanjem, idejami in pridobljenimi izkušnjami pogumno koraka novemu izzivu naproti – prevzela je namreč funkcijo vodje art področja.

Nina Cvirn ti je predala štafeto, postala si vodja art področja na Kunigundi. Kaj je tebi tisto najbolj pomembno, kar te je naučila?

Najbolj pomembno, kar me je Nina naučila je komunikacija z umetniki in sodelujočimi pri projektih, saj imajo precej različne predstave, zahteve in želje. Enako pomembno pa se mi zdi tudi hitro reševanje težav, ko ne gre vse po planu. Sicer pa rabim še ogromno prakse na vseh področjih.

Kako se počutiš v novi vlogi?

Zaenkrat še nimam občutka vodje, ker so vse razstave še v procesu planiranja in iskanja umetnikov. Vseeno se mi zdi, da bom v delu zelo uživala – pa še odlično pomoč imam!

Katere so tri karakteristike, ki jih mora po tvojem mnenju imeti vodja?

Mora biti odgovoren, sposoben organizacije in komunikativen.

Napoveduješ kakšne spremembe, novosti na art področju na FMK 2017?

Sicer je nekaj idej in sprememb že zabeleženih ampak zaenkrat naj te raje ostanejo še skrivnost.

Zakaj imaš rada Kunigundo?

Ker je naša, zanimiva, vsako leto drugačna, nepredvidljiva in kuuuul!

Decembra 2016 za IK, Špela Verdev in Ana Rotovnik

LETOS V PEKARNI:
STARA PEKARNA: Misteriozni objekt za strašljivi projekt

V minulem letu smo v stari perani bili priča trem atrakcijam za obiskovalce – še eno potrdilo o tem, da je pekarna res čudovito prizorišče za kulturne in umetniške ideje!

Sharing is caring!