Velenje, 10. 9. 2018

Intervju: Cvinger

Uspešna black metal zasedba Cvinger je prvi album promovirala na turneji po vzhodni Evropi, nastopali so z bandi, kot so Melechesh, Marduk in Gorgoroth. Drugi album so med drugim predstavili na turneji po Kitajski, trenutno pa snemajo tretjega. O tem in še čem sta več povedala bobnar Morgoth in kitarist Bagot.

Da najprej razčistimo – kako se otepate oboževalk? Zunaj je bilo slišati kar nekaj zanimanja  … lahko bi prodajali podpise. (smeh)

Oba: Prodajali ja, nič ni zastonj!

Tudi na telesih oboževalk ne?

Margoth: Mi imamo formular! Po mailu pošljemo! (smeh)

Bagot: Po Facebooku, ni več podpisov na joške. Oboževalk pa se ne otepava. (smeh). Toplo jih sprejmeva. Potem pa zavrneva!

Morgoth: Ja, tako je, treba je. (smeh)

Bagot: Najprej so oboževalke potem postanejo žene. Potem pa pridejo še otroci.

Morgoth: Zato jih je vedno treba zavrniti.

Bagot: V bistvu pa oboževalk v resnici niti nimamo no, so bolj oboževalci.

Morgoth: Res je bolj sausage-fest.

V drug žanr morata!

Bagot: Drugo vprašanje, da se ne bova čist osramotila (smeh).

Spet ste zaprli v studio, danes je z vami nov basist, povejta nam torej malo – kaj dogaja pri vas?

Morgoth: Tako, delamo na tretji plati, pridružil se nam je nov basist Byting iz Norveške, ki je prej igral pri bandih Gehenna, Ljå, Panic Attack, to je tudi prvi album s kitaristom North Slayerjem. Smo pridni, nove stvari prihajajo.

Kaj je glavna inspiracija?

Bagot: Črpamo zelo iz slovanstva. Ampak ko rečeš paganizem, si ljudje narobe predstavljajo. Isto, če rečeš tradicionalizem, si ljudje desničarsko predstavljajo, kar je spet napačno. Ko si na točki nekje v življenju, če probaš bit povezan in če gledaš malo za nazaj, če probaš linijo tu nekje speljat, tako nekak je gledano lirično. Glasbeno se nam je pa začelo odpirati, ko smo se nehali ukvarjati s tem, kaj bi radi bili. Vsaj zame osebno. Da si black metal, da si death metal, ampak da to ni smernica. Ne se predalčkat, delaj kar ti paše. Še zmeraj se moraš postavit iz aspekta: a bi jaz osebno to poslušal?

Morgoth: Točno to ja, moraš biti najprej sam s sabo zadovoljen, s tem kar si naredil.

Dajete poudarek tudi na besedila?

Bagot: Ja, ful. Cela plata je vedno tematska, s tem da je zdaj pa še lirično narejena, kar se zelo poveže z glasbo. Zato je tudi naslov singla Slava, kako bo pa dejansko plati ime pa bomo še ostali tiho.

Kdaj načrtujete izid?

Bagot: V planu smo imeli januar, februar.

Morgoth: V bistvu niti ne načrtujemo, ko bo končana, ko bo res vse pripravljeno, bo šlo ven. Prvič nismo omejeni z nekimi časovnimi okviri.

Bagot: Mi bomo zaključili do januarja, potem bomo pa videli kako bo z založbo potekalo naprej.

Kako pa izgleda en dan v studiu?

Morgoth: Odvisno kaj se dela.

Bagot: Na Švedskem tako – ne glede na to koliko si si zvečer vzel prosto, si vedel, da jutri snemaš. Dokler nisi svojega dela opravil, si bil tam. Zdaj ne gremo tja, na Švedskem je bilo sicer the best, problem pa je, da smo prišli do točke, ko bi morali tja za en mesec. Ni problem denar in tam imaš producenta z renomejem, gostoljubni so, studio je vrhunski, ne moremo pa se za en mesec odklopit od službe.

Morgoth: Ja. Pa zdaj smo se želeli malo eksperimentirat z novim materialom in tega ne moremo narediti v recimo 10 dneh na Švedskem.

Zdaj snemate v Sloveniji?

Bagot: Ja, v mojem studiu. Razvijal se je ene 15 let. Z glasbo sem štartal pri petnajstih letih, potem sem dobil eno sobo in pet let vse plače metal v studio. Zdaj je za osebno rabo super. Fajn je da snemamo doma, kakšne stvari je boljše delati ločeno. Recimo z Gregom (bobnar) veliko delava skupaj, zdaj ko se plata razvija.

Morgoth: Ja, temelje postaviva midva.

Bagot: S pevcem pa potem posebej, ker če bi bil ves band hkrati v placu, bi bilo na določeni točki preveč različnih pričakovanj pa tudi nimamo vedno vsi časa. Treba je vse karakterje usmerit, da greš proti eni točki.

In vidva mata oba tudi druge projekte?

Morgoth: Jaz ja.

Bagot: Jaz drugih bandov nimam. Po poklicu sem fotograf, tako da imam zelo močen poslovni aspekt…

Morgoth: … ki zelo koristi bandu. Kar se tiče promocije imamo to srečo, da z njim naredimo vse.

Bagot: Jaz imam družino, dva otroka.

Je potem glasba tebi osebno bolj hobi?

Bagot: Ne. Začelo se je s hobijem, čeprav me je že na začetku gnalo globje notri. V Cvinger je vsaj štiri ure individualnega dela na dan. Če hočeš biti zadovoljen s sabo, to ni prvi rif, ki ga boš »klofnu«, kar pomeni ure in ure in ure. Zelo se je bilo težko naučiti spustiti ego. Jaz nisem štartal tega banda, sem eden izmed njih, Grega pa je eden izmed teh, ki ga je formiral. In če gledam kako sem delal solo projekte ali pa ko sva s pevcem želela narediti solo projekte, je zelo težko krotit ta ego pa ga »pelat« skupinsko. In ko začneš skupino »pelat«, kar se je s Cvinger začelo, začne zadeva dihat.

Morgoth: Morajo se karakterji poklopit. Potem je lahko delat 8, 10 ur na dan, te dolge seanse, na primer zdaj studijske.

Bandi verjetno velikokrat ravno zaradi tega razpadejo.

Morgoth: Ja, normalno.

Bagot: To je nek pritisk.

Margoth: Ega je včasih preveč.

Bagot: Vedno ugotoviš, da je nekdo, ki situacije miri in eden, ki preseda.

Margoth: Band mora bit kot družina. Ni vedno vse hihi pa lepo, ampak je pa treba vedet, da more vsak kdaj nazaj ali pa malo pritisnit, odvisno od situacije.

Bagot: Pa treba si je medsebojno zaupat. Mi smo trenutno aktivni od jutra do večera. Basist je prišel z Norveške za 10 dni, treba je narediti predprodukcijo, plata se formira, on bo posnel vse bass linije, snema se spot, photoshooting, dela se promocija, treba je vadit. Pa živet še svoje osebno življenje. Pa še služba, ni veliko časa za dopust.

Margoth: Ja, na dopust grem takrat, ko urnik to dopušča.

Šli ste na turnejo na Kitajsko. Kako bi primerjala sceno, vzdušje, kako so vas sprejeli konec koncev, v primerjavi z Evropo?

Margoth: Scena se tam ful razvija, to se pozna tudi na sprejemu. V Evropi smo vsega navajeni, vse smo že slišali, k njim pa to šele prihaja, zato smo jim bili interesantni, da so nas povabili. Imeli smo 16 špilov na Kitajskem. Ko smo se na Švedskem pogovarjali z basistom od Marduk, on je bil tudi naš producent, smo predvidevali, da gremo na ene 3, 4 špile. In ko smo mu povedali,  da je špilov 16, nam je samo pokazal sive lase: »To imam jaz iz Kitajske in Latinske Amerike.« Odziv je bil temu primeren, na nastope so prišli ljudje, ki sploh niso metalci, scena je res mala, res underground. Ampak te pridejo prečekirat čisto vsi. Zanimajo jih pobarvani evropejci. Zanimivo je videti tipa v reklcu, ki se mu čist utrga.

Bagot: Ali pa staro mamo.

Margoth: Ja vidiš pa res vse! Igrali smo v kavarnah, ni da ni, kamor te pač dajo, kjer je prostor. Odvisno od kraja, če greš v kraj, ki metal še povohal ni, potem dobiš tudi take pogoje. Res je treba bit prilagodljiv, potrpežljiv. Ampak bilo je pa fenomenalno!

Bagot: To bi mogel vsak doživeti.

Grega, z drugim bandom Cordura vam je uspel veliki met, festival Wacken.

Margoth: Ja, ni brez veze največji festival na svetu, mi smo bili šokirani nad vso organizacijo, da ekipa ukroti toliko bandov, na toliko odrih pa 85.000 ljudi in da vse poteka gladko. Samo kapo dol, res smo se imeli lepo, odzivi so bili fenomenalni, dobili smo še večji zagon za naprej, komentarji in odzivi publike ti dajo vedeti, da prav delaš in da se je res treba potruditi.

Bagot: Dodal bi to, da si band kot je Cordura to dejansko zasluži. Tukaj so ure in ure dela in vložek se ti tako poplača.

Kunigunda se bori za mlade kulture. Pa vidva?

Bagot: Politični nismo.

Margoth: Za metal se borimo.

Bagot:: Konec dneva se sam v posteljo uležeš. Lahko imaš vse okrog sebe, ko ne moreš zaspat si pa sam. In takrat moraš biti sproščen pa da te noben ne »buzerira«. Spremenit sveta ne moreš. Vse revolucije, ki so bile, niso bile za ljudi, ampak da bi spravili oblast in oni prišli na oblast. Torej prave revolucije ta svet še nima.

Potem pa še to – ima glasba vpliv na ljudi?

Oba: Ima!

Margoth: Bolj kot karkoli!

Bagot: Ja, ampak mi se ne ukvarjamo z vplivom na množice. Mi bi radi videli, da glasbeniki v nas vidijo nekaj posebnega. Ena zgodba iz špila v Belgiji. Bilo je ene 40 ljudi in čista tišina. Ko se je komad zaključil, smrtna tišina.

Margoth: Jaz sem to prvič doživel!

Bagot: Ob koncu pa najdaljši aplavz, kar smo ga kdaj dobili. Imeli smo predstavo, psihično in vizualno, takrat so ljudje dojeli, da so prišli na nek osebni ritual.

Margoth: Jaz sem bil najprej v šoku, ampak potem ko tudi ti začutiš kak vibe se je ustvaril, skoraj že religiozni in tisti aplavz na koncu… to je vse kar rabiš.

Hvala obema!

2018-09-10T17:58:03+00:00
KUNIGUNDA
meni