Velenje, 3. 9. 2018

INTERVJU: KANT NAJT

Alina Hirtl

ALINA HIRTL pripoveduje zgodbo lepote in svetlobe, medtem ko njen glas poseže tudi po bolj otožnih in žametno skelečih tonih harmonije.

Kdaj si prvič začela nastopati in kako si odkrila zvrst glasbe, ki ti najbolj sede?

Nastopati sem začela že v vrtcu pri pevskem zboru. Prvič sem bila sama s kitaro na odru pri 13 letih na festivalu Proštok, v lokalnem kraju. Pred tem sem tudi poskušala igrati na električno kitaro in vse te zadeve in sem potem šele opazila, da mojemu glasu najbolj sede akustična kitara. Tudi sama sem se v tem našla.

Kakšni so tvoji dolgoročni cilji v glasbenih vodah?

To, da bi igrala glasbo, da ne bi izgubila tega občutka, ki pride ob tem, ko poješ, daš sebe ven. Da bi to počela celo življenje, dokler mi glas služi.

Od kje pa ideje za svoje single?

Eni izmed mojih največjih idolov so Jeff Buckley, pevka Nai Palm ter še veliko ostalih avtorjev, piscev – bi lahko naštevala kar nekaj časa. Ideje pobiram od vsepovsod. Iz okolice, priljubljenih avtorjev in seveda iz izkušenj.

Kako se ti je zdel današnji večer na našem odru?

Bilo mi je super! Moram reči, da se že dolgo nisem počutila tako sproščeno. Sploh ne vem, če sem že bila kdaj takšna pred publiko. Ta je bila seveda odlična, tudi prostor se mi dopade, saj izgleda zelo udobno, sproščeno. Tako da, res super!

Se ti je zdelo čudno, da se ti je publika posedla po tleh med nastopom?

Ne, sploh ne! Po eni strani mi je bilo všeč, ker na mojo glasbo niti ne moreš tako plesati. Se mi je dopadlo, da so mi namenili toliko svoje pozornosti.

Kunigunda se bori za mlade kulture. Za kaj se boriš ti?

Borim se za pravico, najprej to. Za to, da bi bili glasovi tistih, ki jih mogoče zatiramo, slišani. En pregovor obstaja: »Noben umetnik ni zadovoljen z realnostjo.« Nekaj v tem smislu, da se probamo popraviti; nepravičnost, nasilje in se spraviti na višji nivo razumevanja ostalih.

Vasja Mihajlovič – Woody

VASJA MIHAJLOVIČ – WOODY

Velenjski kantavtor je navdih za svojo folk country blues glasbo dobil med štopanjem po Evropi, zato ni presenečenje, da njegov prvenec nosi naslov Travel songs.

Kakšni so bili tvoji začetki  v tovrstni glasbi?

Dejansko sem med gimnazijo začel poslušati glasbo, ker mi je bil dolgčas med poukom. Vedno starejšo glasbo sem poslušal, kot je folk glasba, blues. Ampak bluesa ne poznam tok podrobno, bolj mi je všeč način igranja, in sem začel delati nekaj po svoje, ko sem se naučil ta stil igrati.

Leta 2017 si imel turnejo po Švici s svojim bandom Mihajlov Trio. Imaš še kaj takšnega planiranega, solo ali z bandom?

Ona dva bi morala biti tukaj zraven, da bi se dogovorili, kako in kaj. Seveda bomo še imeli nekaj takega skupaj. Ko smo trije, se moramo stvari skupaj zmeniti, ne moraš kar sam oditi in ostalih prisiliti, da grejo zraven.

Veliko ljudi obožuje tvojo glasbo. Imaš tudi kakšne stranske projekte poleg tria?

Res? Noro! Drugače pa to, kar sem danes igral, čeprav bo še kakšen komad skupaj z bandom. Dejansko bi delal dve stvari naenkrat. Na primer to, kar se igra z bandom, da dajemo vsi skupaj svoj pridih in potem to,  da bi igral pač sam. Tako se skregam samo s sabo.

Se po kom zgleduješ?

Ne. Tako rečeno, imam svoj finger-picking način igranja, (ki se mu reče tudi alhambra – španski način igranja, ki so ga potem tudi Američani prevzeli in po svoje poimenovali), da si s palcem daješ ritem, z ostalimi prsti pa igraš melodijo. Če to obvladaš, se sliši, kot da igrata dve osebi eno stvar. Dylan je veliko vplival na mene glede glasbe, ne samo besedil. Torej vse skupaj pristnost in stari folk komadi.

Kunigunda se bori za mlade kulture. Za kaj se boriš ti?

Živimo v takšnem svetu, kjer se ne smeš za nikogar boriti. Na koncu ostaneš brez nog, dajo ti tistih 200€ na mesec in jebejo te v glavo. Po mojem se moraš boriti, v bistvu, ne boriti, ampak nikomur srat, da tebi nihče ne serje. Škode ne smeš ostalim povzročat, za to se borim. Danes pa, da bi ta event uspel. Vsak dan je nov boj.

Samuel Blues

SAMUEL BLUES je vsestransko nadarjen umetnik, velja za enega najbolj virtuoznih glasbenikov v mlajših vrstah slovenske glasbene scene.

Kdaj ti je uspel preboj na slovensko country/blues sceno?

S prvim slovenskim albumom, Alpska psihadelija. Pred tem sem izdal 3 plate v angleščini.

Bi še kdaj prišel nastopati na Festival Kunigunda? Kaj pa žurat?

Nastopat, ja! Žurat sploh ne znam.

Kunigunda se bori za mlade kulture. Za kaj se pa boriš ti?

V bistvu se sploh ne skušam borit, ne poskušam biti ne borben in tudi ne pasiven. Nekako vse, kar se dogaja slabega v svetu skušam odbiti nazaj kot ogledalo v eni drugi obliki.

Martin Ramoveš

MARTIN RAMOVEŠ piše izrazita besedila, včasih ostra in družbeno angažirana, drugič poetično zasanjana, podkrepljena z ekspresivnim igranjem električne kitare.

Kako se vam je danes zdelo na Kunigundo? Bi se spet vrnili? Pred štirimi leti ste že nastopili tukaj.

Prišel bi nazaj žurati, sigurno. Zanimivo mi je igrati sam, ampak se mi zdi v redu. Danes smo igrali vsi sami na odru, veliko različnih kant avtorjev in ko sem poslušal vse ostale izvajalce se mi je zdelo zelo lepo, da lahko nastopam v takšni družbi.

Pred kratkim ste tudi nastopali z nekaterimi člani Prismojenih profesorjev bluesa. Boste še ponovili?

Nekaj let smo intenzivno igrali z Mihom in Jurijem iz Prismojenih Profesorjev, življenje je dolgo zna se ponoviti kaj takšnega. Dobra kemija je bila med nami.

Kunigunda se bori za mlade kulture, za kaj se pa boriš ti?

Za takšne festivale in dogajanja kot so Kunigunda, všeč mi je da uspevajo takšni festivali v nekaterih krajih in upam, da jih bo čim več po Sloveniji.

Denis Katanec

Zagrebški kantavtor Denis Katanec velja za enega bolj pronicljivega sodobnega hrvaškega kantavtora z zelo čutečimi nastopi.

Kako se vam je zdelo pri nas, bi še prišli na Kunigundo?

Ja, res je super! Super ekipa, Vasja je super dečko! Sigurno bi se še vrnil.

Kunigunda se bori za mlade kulture. Za kaj se boriš ti?

Hočem biti samo srečen. Ne vem kako to doseči, je pa to tisto kar je najpomembneje.

2018-09-04T12:41:25+00:00
KUNIGUNDA
meni