Velenje, 26. 8. 2018

Intervju: Tomi Vezjak in Društvo kolektiv gibanje

Tomi Vezjak

V Pekarni razstavlja umetnik in podjetnik Tomi Vezjak. S svojim specifičnim ustvarjanjem je razvil prepoznaven slog in razvijal projekte za svetovno znane znamke. Z njim smo se pogovarjali o razstavi Framed Society Art, ki bo na ogled v času festivala, od 24.8 – 1.9. 2018.

Za različna podjetja izdeluješ grafike. Kakšen je proces, ti pustijo dosti proste roke?

Večinoma zadnje čase bolj ali manj ustvarjam samo v nekem svojem stilu. Se mi zdi, da sem tekom tega ustvarjanja dosti razpoznaven stil razvil. Ogromno delam v skateboard industriji in nekako sem s tem svojim stilom, ki smo ga začeli razvijat preko Frame-a, slovenskega branda, delam bolj ali manj zadnje čase za celotno evropsko skajtersko industrijo, sicer ne konstantno, ampak z razmakih. Večinoma ustvarjam sam po svojem filingu. Vsak začetek je tak, da  v raznih agencijah pač moraš delati to kar ti naročijo, tu ni druge, ampak potem ko delaš na svojo roko pa imaš dosti več prostora odprtega. Nekako delam samo po svoji glavi.

Katero podjetje, med katerimi si delal, ti je najljubše?

Moj, v bistvu največji projekt, pa tudi najbolj odmevnejši je bil za znano špansko skateboard/snowboard firmo, za katero sem delal art direction, tako grafike za rolke, za komplet linije oblačil, snowboarde, surfboarde. Skratka tu je bila cela ideologija našega Frame-a zajeta in nekako preko njihovih produktov predstavljena. To je bila stvar, ki se je v bistvu kar dve, tri leta odvijala in je tudi dejansko doživela zelo dober odziv na trgu. To lahko rečem, da je nekje največji projekt, ki sem ga na tej sceni naredil.

Povej nam kaj o Framed Society Arts? Od kod ime?

Framed society arts je v bistvu bilo eno tako nadaljevanje branda Framed skateboards, ki je že v osnovi govoril o neki omejeni civilizaciji in ime je konkretno nastalo iz tega. To je bil na začetku studio, ki pa ni več aktiven, vmes se je še pojavljal na določenih zadevah ampak načeloma ga ne probamo več promovirat.

Na grafikah so tudi napisi. So tvoji teksti, iz kakšnega filma, glasbe?

Ne, dejansko vsaka grafika nosi neko zgodbo, ta tekst, ki je dodan je del te zgodbe nekako. To se vse skupaj navezuje. To so od osebnih izlivov, tudi kakšen citat iz kakega filma se najde, ampak načeloma je to nekako vpeto v samo zgodbo grafike.

Kako si izbral katere grafike boš predstavil?

Zelo na random danes. Jaz se zadnje čase zelo malo ubadam z razstavami in na tem področju in sem bil primoran vzeti kar sem pač imel pri roki, če sem čisto odkrit. Cela razstava kot taka ni postavljena konceptualno pravzaprav, sej se vidi. Tudi stili odstopajo, tako da je malo enega, malo drugega, malo tretjega, ampak načeloma je pa zajeto bolj ali manj to kar smo ustvarjali. Moram reči ker smo prej govorili o Framed society arts, da tukaj nisem sam, da je še tu par drugih ljudi, ki sodelujejo zraven, tako da to je en del v bistvu od tega kar ustvarjamo.

Se ti zdi da lahko s svojo umetnostjo kaj spremeniš?

Ne. Pravzaprav niti ne gojim nekakih tendenc karkoli spreminjat, načeloma pa tudi mislim, da se dandanes v tej poplavi in zasičenosti vsega s takimi zadevami, se mi zdi zelo težko karkoli spreminjat. Mislim da ne, če dam konkreten odgovor.

Pa še Kunigundino vpršanje – za kaj se ti osebno boriš?

Za čim več prostega časa. Ne vem, nisem več nek borec, kot sem bil včasih. Iščem neko svojo pot, čist osebnostno. Ne vem, težko ti odgovorim.

Anže Sever

Društvo Kolektiv Gibanje (Anže Sever, Mihael Novak, Lene Leelo, Lekše Lara Reichmann in Tomo Stanič),  imajo skupno razstavo imenovano Zdrs.

Kakšno je sporočilo razstave in kaj jo je navdihnilo?

Sporočilo kot takšno je to, da velikokrat zdrs oziroma failure jemljemo kot nekaj zelo enoznačno, nekaj kar ni nujno slabo. Mi pa smo hoteli s to razstavo narediti zdrs, kot del procesa, kot del popolnoma neobremenjene obravnave nečesa, kar je okoli nas. Nekaj, kar je sestavni del in nima nujno te slabe konotacije, ki jo po navadi nosi.

Zakaj ste se odločili za temo neuspeha?

To je po moje nekakšna skupna točka v veliko naših praksah. To je v bistvu razstava Kolektiva gibanje; smo društvo, ki sodelujemo in delamo art, je par umetnikov, ki delamo umetnost. Je to nekakšna skupna točka, kjer smo se našli. Se pravi v zdrsu.

Kaj je tvoj osebni neuspeh, ki se ga najbolj bojiš?

Ne vem. Tega je veliko. Itak je neuspeh stvar, ki je zelo odvisna od vsakega posameznika in je mogoče ravno to ena stvar, ko prepoznaš, da neuspeh ne pomeni nujno to, da je neuspeh, ampak nekaj kar je lahko še boljše kot uspeh v nekaterih primerih.

V svoje razstave kdaj vključiš tudi opazovalce. Kakšni so občutki in reakcije opazovalcev, kadar sodelujejo?

Po navadi je to, kar jaz želim doseči pri opazovalcu pri svojih delih, da doživi motnjo v vsakdanu. Da se mu zgodi nekaj, kar se mu po navadi ne. Nekaj, kar mu pomeni, da doživi vsak dan nekaj popolnoma normalnega na popolnoma drugačen način. Nekajkrat se zgodi točno to. In to je pač ena stvar, ki ni zanimiva. In zaradi tega je tudi failure ena izpeljanka tega. Doživeti nekaj vsakdanjega na drugačen način.

Kako se tebi in ostalim zdi sodelovati na lokalnem festivalu?

Super! Mi smo itak prijatelji z ekipo Kunigunde. Že več let sodelujemo, če ne drugega se vidimo in je super, ful dober festival.

Mi lahko na kratko poveš o ostalih razstavljavcih? Kakšne so vezi med vami?

Večinoma smo se spoznali na faksu, ugotovili s časom, da so nam OK dela od ostalih in je to to. Mi smo na nek način našli eno skupno točko v praksi in tudi v karakterjih. Se razumemo in iz tega gradimo naprej tudi art.

Še zadnje Kunigundino vprašanje. Kunigunda se bori za mlade kulture. Za kaj se ti osebno boriš?

Ne vem, če se v resnici za kaj borim. Ful se izogibam borbi. Mogoče čisto iz tega, kar počnem v umetnosti, da velikokrat spregledamo in da se nam velikokrat zdi vsak dan nekaj samoumevnega, v resnici se pa meni zdi kot nekaj neverjetnega. Ampak ne v tem patetičnem smislu, ampak čisto v tem, da velikokrat spregledamo stvari, ki so nam samoumevne. Mogoče se borim za to, da to samoumevnost prestavimo v eno drugo sfero.

Mihael Novak

Kako je razstavljati v Pekarni?

Zelo, zelo domače, ker je Pekarna v času ko se tu ne dogajajo razno razni dogodki, kot danes, ko so razstave, otvoritev Kunigunde, moj atelje. Tako da zares domač prostor, kjer v vsakemu primeru ustvarjam, tako da se mi razstava, na kateri sodelujem ne zdi nekakšen bistven premik v drug prostor. Se pravi, da poznam prostor, da lahko točno predvidim na kakšen način jih bom postavil.

Kunigunda se bori za mlade kulture. Za kaj osebno boriš ti?

Za čim preprostejše življenje.

2018-09-05T17:09:50+02:00
program
KUNIGUNDA
meni