Velenje, 28. 8. 2018

POD SVOBODNIM SRCEM

RETROSRČNICA OB 20-LETNICI FESTIVALA MLADIH KULTUR KUNIGUNDA

Po predstavitvi v polni Pekarni, ki se je začela z okroglo mizo, končala pa kot roast, ko si je Kunigunda z jajci nastavila ogledalo in se pošalila tudi na svoj račun (pa tudi na račun ekipe, saj so vendarle del nje in imajo posebno mesto v njenem srcu), smo govorili z avtoricami knjige Tino Felicijan in Špelo Verdev, z vodjo projekta Dimitrjem Amonom in oblikovalko Nušo Fužir.

Kakšni so občutki po predstavitvi?

VSI: Želeli bi se zahvaliti vsem, ki ste danes prišli, ne veste koliko nam to pomeni. Hvala tistim, ki ste potrpežljivo odgovarjali na naša vprašanja, nam pošiljali fotografije in nas usmerjali k ljudem, ki so posamezne dogodke ustvarjali ali obiskovali. Komaj čakamo, da jo preberete, da dobimo vaš “feedback”.

So bile pri uresničevanju projetka kakšne težave?

Tina: Pomanjkanje časa. Predvsem zato, ker smo projekt precej podcenjevali se mi zdi. Ko smo ugotovili kaj si želimo skozi to knjigo povedat, še nismo vedli, da bomo imeli toliko za povedat in ko smo dejansko začeli raziskovati in nabirati informacije in jih potem filtrirat in ubesedovat v neko stilsko enotnost, smo ugotovili, da bomo mogli namesto tega, da delamo knjigo ob službi, službo dati na stran in delati samo projekt. To je bila v bistvu največja težava, ta časovni pritisk.

Nuša: Preveč datotek. (smeh)

Dimitrij: V bistvu je nekdo rekel, da nam bo na začetku steklo, pol se nam bo malo zataknilo pol bomo pa sfurali.

Špela: Ta je bila Sinčeva (Siniša Hranjec, ki je poskrbel za fotogradivo) preroška!

Nuša: Pa še to – ko smo imeli vaje, so nam pir ukradli!

Dimitrij: In to cel six pack pa eno Coca-colo!!

Špela: Haha. Ja, bile so težave, ampak smo jih uspešno sproti rešvali, tk da smo jih v bistvu že pozabili. Zdaj ko je projekt zaključen, se spomnim samo še lepih stvari.

Nuša, knjiga vsebuje ogromno gradiva, kako si vse uskladila v neko celoto?

Nuša: Jaz v bistvu še danes ne morm verjeti, da mi je to dejansko uspelo v takšnem kratkem času naredit, ker res še nisem bila soočena s toliko materiala. Da dobiš arhiv za 20 let in moraš uskladiti zraven besedilo in more bit zabavno, da se sprehajaš po knjigi, da jo raziskuješ. To je res en takšen izziv, moraš biti res pozoren na vse in kar se meni najbolj zdi je, da moraš imet ‘’zic ledra’’.

Kaj zanimivega ste izvedeli o zgodovini Kunigunde?

Nuša: Hip Velenje hop!* (Preberite knjigo!)

Špela: Hip hop neva stop!

Dimitrij: Meni je bilo pa ful zanimivo, da sem dejansko našel svoje napake v Kunigundi, pa v bistvu ugotavljam, da jih imam več kot Janč (Janko Urbanc, bivši programski vodja, aktualni član koncertne ekipe in vodja gostinstva), on ima edino napako to, da pije. (smeh)

Špela: Uh, veliko tega, če na hitro iz glave dva provokativna iz prvih let, oblečen Tito, Mlakarjeva pridiga, kasneje pa Kunigudra in Svatba, ta dva projekta sta se, po mojem mnenju, res zapisala v lokalno zgodovino.

Tina: Zdaj se ne spomnem nekega fun facta, kakšne take res zanimivosti, razen tega, da je Umek, ki je danes mednarodni zvezdnik, nastopil na 2. Kunigundi, ali pa da je Maja Ferme imela na Kunigundi modno revijo. Ampak najbolj ganilo me je, ko sva s Špelo stopili v kontakt z Ireno Wolle, ki je Kunigundi dala srce.  Ona je bila tista, ki si je domislila, da bi bil logotip festivala srce in ona je bila tista, ki nama je odprla oči v tem smislu, da je ta festival eden redkih, ki je poimenovan po ženski in da je srce njegov simbol prav zato, ker festival sporoča, da je treba biti v življenju pogumen, drzen, močen in je srce tisto ki to simbolizira. Irena Wolle nama je poslala pismo v katerem se je spomnila zakaj je izbrala srce, da je povedala kaj njej pomeni Kunigunda in da je s tem tudi za nas dala festivalu neko novo dimenzijo. To je bil en takšen občutek, ki me je čisto prevzel. Sem v bistvu navdušena in hvaležna, da imamo to vsebino v knjigi, mislim da je to res ena velika dodana vrednost.

 

Kaj vam je bilo v največje veselje pri projektu?

Špela: Meni raziskovat, meni je bilo to res wauuu, kaj vse smo našli. Sploh se nisem mogla ustavit. Pri 1.400 fajlov in nekaj sem se (smeh). Pa tudi druženje. Itak smo tudi v zasebnem življenju kolegi, prijatelji in mi je bil zato cel proces, čeprav je bil naporen, v užitek. Največ časa sem seveda preživela s Tino, na koncu ko je bila že res huda časovna stiska, sem se začasno celo k njej preselila (smeh). Mislim, da naju je ta knjiga še bolj povezala, Tina je oseba, ki inspirira, od nje sem se ogromno naučila in čez vse občutke –  smeh, solze, napetost, panika pa veselje in vznemirjenje, čez njih sva šli skupaj in če bi mogla na to potovanje še enkrat, bi šla zaradi nje in Dimitrija, knjiga je namreč njegova ideja, brez premisleka.

Nuša: Ko sem delala predzadnjo stran knjige, čeprav sem bila kronično utrujena in neprespana, sem dobila zjutri en tak ‘’vajb’’, ko ti grejo kocine pokonci in sem sam pomislila ‘’o šit zdej bo pa tega konc’’, ker sem se v celem mesecu navadla  tega procesa in ljudje, ki sem jih na primer od prej poznala bolj navidezno, smo se bolj spoznali in sem uživala v tem. Zdaj, ko je tega konc bom verjetno pogrešala, to vse skupi. Iskreno.

Tina: V bistvu to, da sem ga lahko realizirala v sodelovanju z eno svojih najboljših prijateljic, da sva se s Špelo pobratili ne samo po tej Kunigundini strani ampak tudi po najini osebni srčni strani.  Skozi to sva zelo nadgradili najin odnos, ogromno sva se naučili druga od druge in še to, da sva imeli nek privilegij, brskat za temi informacijami in prvi prit do njih in si potem predstavljat kako jih bodo ljudje doživeli, kako bodo reagirali na to gradivo. Skratka to mi je v bistvu bilo najbolše, ne glede na to, da je bilo naporno, je bil res užitek delat in iskat in pisat in se ob tem družit.

Dimitrij: V bistvu mi je bilo najbolj v veselje to, da se mi bo dejansko enkrat na Kunigundi uspelo naredit en res dober projekt.

Zadnjo vprašanje je Kuni vprašanje. Kunigunda se bori za mlade kulture, zakaj se pa vi borite?

Dimitrij: Jaz za družino.

Špela: Pomoje imam največ bojev sama s sabo, ne toliko z drugimi ali pa z družbo. S svojimi mlini na veter (smeh).

Nuša: Ne vem čist točno. Zelo rada imam alternativne knjige, kjer res lahko dam nekaj sebe noter, kot pa da delam nek prelom nekega romana, ko v bistvu si ne morš neke svobode dopuščat. Potem si sicer nagrajen s tem, da te potem vsi trepljajo po rami ampak glede na to, da sem freelancer, so ti neredni prihodki taka zelo žalostna stran tega.  Ampak s trepljanjem po rami se ne moreš preživljat, čeprav paše.

Tina: Za svoj notranji mir in svobodo. To je moj največji izziv. Mislim, da ko bom to dosegla, upam, da bom takrat res srečna.

Hvala!

Knjiga, ki nima kazala, ker je srce kažipot v vse smeri ima 384 strani, je kolaž dejstev, spominov, časopisnih člankov, drugih arhivskih dokumentov in fotografij.

Vabljeni k branju in raziskovanju!

2018-08-28T17:11:16+00:00
KUNIGUNDA
meni