Nekoč so glasbeni program sestavljali za šankom, tudi evalvacija po končanem festivalu je bila tam. To je bil prostor za debate, analize, načrtovanje. »Saj se tudi danes včasih dobimo za šankom, ampak je vse skupaj bolj resno. Tudi evalvacije so zelo drugačne. Prvo leto sva imela vse koncerte čez samo dva, jaz in Zalika Klemenc. Letos nas je bilo sedem.«

Sedaj z nastopajočimi večinoma komunicirajo preko mobilnih telefonov in mailov, facebooka in ostalih družbenih omrežij. Včasih temu ni bilo tako. »Pisali smo si pisma, klicali smo jih po stacionarnih telefonih, številko si že nekje dobil. Če je pa nisi, si pa poklical enega pa drugega pa tretjega, dokler nisi našel nekoga, ki jo je imel. Vse je »laufalo« v nulo (smeh)! Telefonske sem nosil naokrog napisane na listku in na dan koncerta sem jih še enkrat poklical. Po navadi so se javile mame in fotri, kar je bilo super, ker če jih ni bilo doma, so bili že na poti na Kunigundo. Takrat so bili tudi še bolj čudni avti kot zdaj, z vsemi mogočimi so prihajali. Pa z vlakom in avtobusom, celo na štop. Ampak prišli so pa vedno.«

Siniša ima doma spravljene vse knjižice preteklih let, lepo sortirane po mapah. »Imeli smo nastopajoče iz res vsepovsod. Tudi Amerike, Avstralije. Lahko kdaj pokažem, ampak moraš obljubiti, da mi vrneš nazaj!«, mi ponosno zagrozi. Tudi organizacija samih dogodkov se je zelo spremenila. »Ker ni bilo mobilnih telefonov, da bi se poklicali, si moral človeka poiskati fizično, torej jaz sem iskal bande po prizorišču, bandi pa mene. Največji problem je bil iskati v temi, preden so morali na oder.«

Čeprav v koncertni ekipi dajejo priložnost tudi neznanim imenom, še ne uveljavljenim glasbenikom, je vedno glavni kriterij kvaliteta. »Morajo pa imeti tudi nek čar,« pripomni Siniša. Iščejo jih tako, da raziskujejo glasbo, hodijo na koncerte, dobijo priporočila, muziko preposlušajo in predebatirajo. »Čisto mimo še nikoli nismo usekali, so pa prišli že tudi ful prbiti bandi haha! Ampak nič ni narobe s tem.« Še posebej pozorni so, da vsako leto priložnost dobijo lokalni ustvarjalci.

Ko sva se pogovarjala o zanimivih predstavah, performansih skozi leta, se mu je na obraz prikradel nasmešek. »Joj, enkrat se spomnim, smo delali nek dogodek in sem šel nekaj iskat v šotor, v šotoru so bile pa punce, vse zgoraj brez! In sploh se niso oblekle, ko so me zagledale. Vsi smo se smejali.«

Špela Verdev